• 20130817_132751
  • 120712620
  • DSCN1865
  • SI_AS_176_A_A165

Območje Vidovskih hribov naj bi bilo poseljeno šele med 12. in 15. stoletjem. Na- ravne razmere so bile kljub precejšnji nadmorski višini za naselitev dovolj ugodne.
Življenje v teh krajih se je naslanjalo na Bloško planoto. Tam je bilo do začetka 18. stoletja za njih posvečeno pokopališče pri Fari pri Novi vasi. Za prenos pokojnikov so Vidovci uporabljali pozimi smuči, na katere so pritrdili krsto s pokojnikom. Stiki med ljudmi so potekali po slemenih. V zimskem času so bile v rabi zelo razširjene bloško-vidovske smuči in krplje. Za spravilo lesa v skalnih strminah Iške in Zale ter v ledu so uporabljali enočlenske dereze, doma izdelane mačke ali krampeže.

Ob potokih je nekoč delovalo na desetine žag in mlinov. V gozdovih so žgali oglje, in pripravljali pepeliko za glažute na Javorniku. Pridelovali pa so tudi apno. Razširjena je bila domača obrt izdelovanja različnih lesnih proizvodov,še največ zobotrebcev, ki so jih prodajali celo v tujino. Dopolnilni vir zaslužka je pomenilo nabiranje zdravilnih zelišč, kot so arnika, češmin, krhlika,smrekovi storži, gobe, za ljubljanske odjemalce pa so lovili celo žabe in jih nosili peš v Ljubljano, prav tja pa tudi različne kmetijske proizvode kot so maslo in jajca.

Šolsko poslopje pri Svetem Vidu je bilo dograjeno leta 1822 in ustanovljena je bila enorazrednica. Leta 1892 se je razširila v dvorazrednico, leta 1926 pa v trirazrednico. V obdobju med obema vojnama je šolski okoliš obsegal 12 naselij iz Vidovskih hribov. Med vojno je pouk potekal do leta 1942, nato do junija 1945 ni bilo pouka. Leta 1962 je bila šola ukinjena, propadajoče šolsko poslopje je videti še danes, v smeri proti Jeršičem.

Vidovci so se odpravljali najdaljšo pot le zaradi nujnih opravkov. Lahko bi govorili o pretežni samopreskrbljenosti. Vešči so bili kmetijskih in obrtniških opravil. Les z bregov Iške in Zale so plavili v času povodnji do lovilnih grabelj pred Iško vasjo na obrobju Ljubljanskega barja. Kasneje, po letu 1857 se je neposredna povezanost z Bloško planoto zaradi zgrajene južne železnice Ljubljana – Trst začela postopoma trgati, ker je rasla gospodarska moč Rakeka ob železnici, Cerknica pa je pridobivala vse več pomembnih upravnih funkcij.

Velikega pomena je bila 1933. leta zgrajena nova cesta iz Cerknice do Svetega Vida. Zato je postal Sveti Vid kar obiskana izletniška točka nedeljskih gostov iz Cerkniške doline, sem so prihajali z zapravljivčki.

Demografsko je območje z velikimi žrtvami med drugo svetovno vojno in poznejšim preseljevanjem v industrijske centre doživelo pravo katastrofo, saj se je število prebivalcev skoraj prepolovilo v primerjavi s številom pred drugo svetovno vojno Leta 1900 je štelo 1656 prebivalcev, leta 1953 pa le še 1072, danes okrog 700.

Odseljevanje ljudi se je nekoliko zaustavilo šele v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, ko so se povečale možnosti za zaposlitev v Cerkniciin Begunjah pri Cerknici. Velikega pomena za vitalnost pokrajine sta bila obrat Iskre v Cajnarjih in obrtna tekstilna delavnica pri Svetem Vidu, ki pa od devetdesetih let ne delujeta več.

Sveti Vid nad Cerknico je bil leta 1955 preimenovan v Žilce, po letu 1991 je ponovno dobil prvotno ime.